Ogljik (C)
Ogljik je eden najpomembnejših elementov v jeklenih zvitkih, z vsebnostjo od 0,08 % do 2,2 %. Nizko-ogljična jeklena tuljava (nizka vsebnost C) ima dobro žilavost in obdelovalnost, zaradi česar je primerna za hladno vlečene izdelke, kolesa in pohištvo. Tuljava iz visoko-ogljičnega jekla (visoka vsebnost C) ponuja odlično trdoto in odpornost proti obrabi, zaradi česar je primerna za izdelavo orodij, vzmeti in ležajev.
Silicij (Si) in mangan (Mn)
Silicij in mangan sta običajna legirna elementa v jeklenih tuljavah. Silicij izboljša natezno trdnost in toplotno odpornost jeklene tuljave, kar pomaga ohranjati kakovost površine. Mangan poveča trdoto in trdnost jekla, hkrati pa izboljša njegovo varivost in kovljivost, zaradi česar je primernejše za proizvodnjo mehanskih delov, avtomobilskih delov in drugih aplikacij.
Žveplo (S) in fosfor (P)
Žveplo in fosfor sta nečistoča elementa v jekleni tuljavi. Fosfor zmanjšuje plastičnost in žilavost jeklene tuljave. Previsoke ravni lahko celo povzročijo razpoke. Zato je treba za visoko{3}}kakovostne jeklene tuljave vsebnost fosforja strogo nadzorovati pod 0,045 %. Čeprav lahko žveplo olajša rezanje jeklenih kolutov, lahko previsoka vsebnost žvepla zlahka povzroči vročo krhkost, s čimer se zmanjšajo mehanske lastnosti in kakovost površine jekla. Zato je treba vsebnost žvepla na splošno nadzorovati pod 0,05 %.
